Brez sedežne garniture si ne moremo več predstavljati doma. Postala je prostor za druženje, zabavo in počitek. Zgodovina nastanka je precej zanimiva. Razvoj sedežne garniture in ostalega oblazinjenega pohištva je skozi tisočletja zelo raznolik in specifičen, današnjo ponudbo pa najdete na dom24.si/dnevne-sobe/sedezne-garniture.html.

V Egiptu in Perziji so kot starinske sedežne garniture ohranjeni reliefi, kjer lahko vidimo, da so poznali sedala, pribita z žeblji. Pričevanja o takem pohištvu so zelo dragocena in segajo celo v drugo polovico drugega tisočletja pred našim štetjem. V takratnem času je sedenje na takem sedalu pomenilo simbol bogastva in vladanja, zato so take garniture še posebej skrbno izdelovali. Noge so imele skoraj vedno obliko levjih tac, sedalo pa je bilo prekrito z blazinami. Bogastvo lastnika se je kazalo v tem, da je bila izdelava sedežne garniture zelo dekorativna in se je uporabljalo veliko dragocenih materialov. Stari Egipčani in Perzijci so poleg tega poznali tudi stole iz lesa in brez naslonjala, oblečene v usnje ter zložljive stolčke, ki so ga kasneje od njih prevzele naslednje visoke civilizacije. Poznali so tudi razliko med ležišči, ena so bila za spanje in druga za počitek, ki so bila spletena iz trstike ali narejena iz usnja.

Antična Grčija in Rimsko cesarstvo sta znana po tem, da so v tem času nastala najlepša umetniška dela, ki imajo v zgodovini največjo vrednost. Takratni izdelki izžarevajo skladnost konstrukcije in oblike, popolne umetnine pa so postali različni okrasni elementi in detajli, s katerimi so okrasili svoje sedežne garniture. Na žalost se leseno pohištvo iz tega časa ni nikjer ohranilo, o njem pa največ izvemo iz različnih kiparskih in reliefnih delih. Antični Rimljani so prefinjeno grško linijo sedežne garniture obogatili z bogatim okrasjem iz različnih materialov. Stoli so v njihovem času imeli simbolni pomen, pomembna pa so bila tudi rimska ležišča, saj so v postelji preživljali veliko časa in so bila zato precej visoka in z dvignjenimi vzglavji.