Vsem je lepo, ko se zvečer prižge peč in ko gremo v posteljo, nam je toplo. A danes peč ni več najboljša izbira, ker z njo imate lahko velike stroške. Pri tem pa nam talno gretje lahko pomaga. A talnega gretja se niso spomnili pred 50. leti, niti pred 100. leti, ampak uporabljali so ga že v antiki. V 1. stol. so stari Rimljani uporabljali “hipokavst.´´ To seveda ni talno gretje, kot ga poznamo danes, ampak to je ogrevanje prostorov, ki ima sistem talnega gretja. Ta sistem je deloval tako, da se topel zrak iz peči, širil pod tlemi prostora. Ta zrak je potoval po votlih stenah, vse do dimnika, kjer je šel nato ven. Sobe, ki so bile najbližje peči, so imele največ toplote. A “hipokavsta´´ niso imele vse hiše, ponavadi le bogati prebivalci, vile, ter tretmaji, ki so si lahko to privoščili. Podoben sistem so si izmislili tudi Korejci, v 4.stol., sistem se je imenoval “ondol.´´

V tem sistemu so bili kanali z toplim zrakom pod tlemi, zrak pa je segreval tla, ki so bile polne trdne gline in kamenih kosov, kateri so Korejce greli dolgo časa, tudi ko je ogenj ugasnil. Ko je bil na obisku pri Japoncih ameriški arhitekt Frank Loyd Wright, je pri njih dobil idejo in takoj začel nadgrajevati njihov sistem. Od tedaj namesto toplega zraka po kanalih teče topla voda. Talno gretje je danes zelo razširjeno, ker je veliko bolj varčno kot klasični radiatorji, gretje je počasno, zato se prah manj dviga, ker je temperature vode okoli 30°C, v radiatorjih pa kar 60°C. Idealen je za keramike, vinil, laminat, pa tudi za dvoslojni ali pa troslojni parket. Talno gretje pa ima tudi eno slabost, ta je, da za njega potrebujemo dobro izoliran prostor, zato je njegova montaža priporočljiva samo v novejših hišah.

Dodatne informacije pa lahko najdete na zgornji spletni strani.